Likovni opus Amen čez kamen
Likovna pripoved Rudija Španzla Amen čez kamen, ki jo sestavlja 5 unikatnih platen, med njimi 5x3 metre velik triptih "Ples življenja in smrti" , s strani likovnih kritikov poimenovan tudi kot "Slovenska Guernica", je zagotovo ena najbolj slikovitih predstav o tragediji Soške fronte na svetu.
Reklo "Amen čez kamen", ki naslavlja zbrana dela, je avtor prevzel iz rodne Savinjske doline, iz svojega otroštva. Tam je pomenilo zarotitveni obrazec - nekaj, ker je bilo med otroki dogovorjeno, drži kot pribito. Kot naslov slikarske kompozicije pa vsebuje več pomenskih valenc. Najsplošnejša in najneposrednejša je umetnikovo trenutno prepričanje, da pomeni to njegovo delo slovo od slikarskega upesnjevanja kamnite dežele, ki so jo zaznamovale vojne grozote Soške fronte. Slikar Španzel se s tem poslavlja od sedemletnega dela s to tematiko. Veličastna platna, zdaj končno dokončana, pripovedujejo svoje zgodbe v monumentalnem stražnem stolpu slovenstva na Cerju - kot amen čez kamen!
Kar je videti na teh slikah, ni neposreden prikaz vojnega dogajanja, nobene bitke, nobenega bruhanja topov, nobenega iperita, nobenega naskoka, nobenih kosmatih, strpljenih, prestrašenih lic mož v strelskih rovih. Vsa platna prikazujejo posledice morije.
Na prvem "Ples življenja in smrti" so prikazani ljudje, ki so že presneto mrtvi. Brez mesa in krvi, okostnjaki, igrajo na glasbene inštrumente brezupno mrtvo glasbo, brezupno pogledujoč v privid ženske, idola bodočnosti, ki ga nikoli več ne bodo dosegli in doživeli.
Na drugem delu "Veter pozabe" na sliki ni več niti okostnjakov, ki bi pričali o krutem vojnem času. Tu veter pozabe odnaša v pozabljene samo še predmete, ki spominjajo na to, kar se je strašnega dogajalo - generalova skala, orožje, vojna oprema, sami značilni predmeti...Kričijo s platna, da se teh časov ne sme pozabiti.
V tretji kompoziciji "Amen čez kamen" ni več niti predmetov, ki bi spominjali na vojsko. Prikazuje samo še gorato, kamnito pokrajino, v kateri se je v tistih časih odigravala tragedija grozotnih razsežnosti. Pusti zasneženi vrhovi, meglene doline, v daljavi triglavsko pogorje, v podnožju značilni zelenkasti odblesk Soče, vse na redko naseljeno z običajno favno; orel leti z razprostrtimi krili, vendar pa je čudaško opremljen z oljčno vejico v kljunu. Orel kot znanilec miru?
Veliko platno torej prikazuje neodrešen svet z nastežaj odprtimi vrati v nekaj svetlejšega. Po slemenih oblačnih in po grapah temačnih še vendo slutimo neizživete duše padlih mož, oropanih življenja, odprt pa je tudi pogled na nekaj milega, kar bi lahko bilo lepše življenje.
O akademskem slikarju Rudolfu Španzlu
Rojen 18. decembra v Celju, doma iz rudarske Zabukovice. Osnovno šolo je končal v Grižah pri Žalcu in šolanje nadaljeval na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani. Po končani srednji šoli je bil sprejet na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani kjer je diplomiral pri prof. Maksimu Sedeju. Študij je nadaljeval na slikarski specialki pri profesorjih Zoranu Didku, Gabrijelu Stupici in Janezu Berniku, ter grafični specialki pri profesorjih Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku. Živi v Ljubljani in ustvarja kot svoboden umetnik. Med njegove največje umetnine zagotovo sodijo slike na Brdu pri Kranju, v Banki Celje, V kulturnem domu Žalec, barvno okno v palači WTC, 13 barvnih oken v cerkvi Sv. Pankracija v Grižah in mnoge druge.
Med zadnja dela zagotovo spada tudi zaokrožena likovna priproved o Soški fronti, AMEN ČEZ KAMEN, sestavljena iz petih veličastnih platen, ki visijo v Pomniku miru na Cerju, slednji ima poslanstvo zgradbe, ki s premišljeno izbranimi muzejskimi zbirkami ohranja spomin na vse zaslužne za mir v tem delu sveta in prenaša skrb za negovanje najbolj krhke verdnote sodobne družbe na mlajše generacije.
